Spomladi so temperaturna nihanja velika. Zjutraj temperature padejo k ledišču, popoldne pa dosežejo petnajst stopinj Celzija. Tradicionalni ogrevalni sistemi se v teh pogojih slabo obnesejo.
Težave s klasičnim ogrevanjem v prehodnem obdobju
Litoželezni radiatorji in talno gretje se odzivajo prepočasi. Zjutraj je zato v prostorih hladno, popoldne pa prevroče. Kotli na plin, kurilno olje ali pelete so dimenzionirani za najhladnejše dni, z močjo, ki presega petnajst kilovatov. Spomladi objekt za vzdrževanje temperature potrebuje le kilovat ali dva toplotne moči.
Nastopi tako imenovano taktiranje peči. Sistem se zažene, na hitro segreje vodo in ugasne, kar se ponovi večkrat v eni uri. Pri vsakem zagonu gre nekaj energije za ogrevanje samega kotla in dimnika. Precej toplote ostane v kotlovnici in sploh ne pride do bivalnih prostorov. Izkoristek energenta je tako slabši, poraba pa visoka glede na toploto, ki jo dejansko dobimo v prostorih.
Inverterske klimatske naprave pri ogrevanju
Klimatske naprave delujejo kot toplotne črpalke zrak-zrak. Poznamo jih predvsem po poletnem hlajenju, a so zelo uporabne tudi za ogrevanje v prehodnih obdobjih. Sodobni modeli uporabljajo invertersko tehnologijo.
Kompresor se ne vklaplja in izklaplja zgolj pri polni moči. Njegovi obrati se sproti prilagajajo temperaturnim potrebam prostora. Če temperatura pade za pol stopinje, kompresor nekoliko pospeši in nadomesti razliko. S tem porabi malo električne energije.
Toplota ne nastaja z izgorevanjem ali klasičnimi električnimi grelci. Naprava jo prečrpa iz zunanjega zraka. Tudi ko je zunaj pet stopinj Celzija, je v zraku dovolj toplotne energije. Hladilno sredstvo v zunanji enoti upari in nase veže toploto iz okolice. Kompresor nato plin stisne, zaradi česar se ta segreje. Vroči plin preide do notranje enote in preko izmenjevalnika odda toploto v prostor. Plin se pri tem utekočini in vrne v zunanjo enoto. Ta krožni proces zagotavlja dobre izkoristke pri ogrevanju.
Izračun prihrankov pri ogrevanju
Učinkovitost naprave določa koeficient SCOP. Ta vrednost nam pove, koliko toplotne energije dobimo za eno vloženo kilovatno uro električne energije v celotni ogrevalni sezoni. Povprečne naprave imajo SCOP okoli 4,0, tiste višjega cenovnega razreda pa presegajo 5,0.
Izračun stroškov je preprost. Kilovatna ura električne energije stane približno 0,18 evra. Če upoštevamo faktor 4,0, nas ena kilovatna ura toplote iz klimatske naprave stane 0,045 evra.
Pri kurilnem olju so številke drugačne. Liter stane okoli 1,15 evra in da približno deset kilovatnih ur energije. Izkoristek starejšega kotla zunaj glavne ogrevalne sezone težko preseže osemdeset odstotkov. Kilovatna ura toplote iz olja tako stane več kot 0,14 evra. Ogrevanje s klimatsko napravo spomladi je zato precej cenejše. Če marca in aprila ogrevamo le s stensko enoto v dnevni sobi, se mesečni strošek za energijo opazno zmanjša.
Dejavniki, ki vplivajo na učinkovitost
Velikokrat uporabniki izberejo napačno nastavitev temperature ali hitrosti ventilatorja. Klima deluje najbolj ekonomično pri konstantni temperaturi in s samodejnim načinom delovanja ventilatorja. Če ročno znižamo hitrost ventilatorja na minimum, močno zmanjšamo pretok zraka skozi izmenjevalnik. Kompresor mora nato delovati z večjo močjo, da doseže in vzdržuje želeno temperaturo prostora. Poraba električne energije se s tem poveča.
Na slabše delovanje sistema kažejo tri okoliščine:
- Umazane plastične mrežice oziroma zamašeni zračni filtri ovirajo kroženje zraka. Senzorji zato napačno zaznajo višjo temperaturo v sami napravi in predčasno zmanjšajo moč kompresorja, še preden se prostor dejansko segreje.
- Prekomeren padec relativne vlažnosti pod 35 odstotkov povzroči občutek mraza. Ogrevanje zraka poveča njegovo sposobnost zadrževanja vlage, suh zrak pa pospeši izhlapevanje s kože. Pri 22 stopinjah in nizki vlažnosti nas zato zebe podobno kot pri 19 stopinjah.
- Problematično je tudi pogosto vklapljanje odmrzovanja. Kadar zunanja enota stoji v senci in vlagi, mora pri nižjih temperaturah precej večkrat zagnati cikel odmrzovanja. Takrat notranja enota preneha greti prostor in naprava izgublja učinkovitost.
Razporejanje toplega zraka
Pri ogrevanju s klimo je treba paziti na kroženje zraka. Topel zrak je lažji in se dviguje pod strop. Radiatorji se zanašajo na naravno konvekcijo, kjer se zrak segreje ob radiatorju, dvigne, nato pa ob ohlajanju ob stenah spusti nazaj v prostor. Klimatske naprave to kroženje pospešijo z usmerjevalniki.
Lopute morajo biti pri ogrevanju usmerjene navzdol. Če topel zrak usmerimo proti tlem, preprečimo nabiranje toplote pod stropom. Zrak se ob tleh razprši in nato počasi dviguje. S tem dosežemo enakomernejšo temperaturo. Če naprava piha naravnost naprej, nam bo v višini glave toplo, pri tleh pa bo opazno hladneje.
Ogrevanje več sob z eno klimo ima svoje omejitve. Zrak prehaja skozi odprta vrata, ki delujejo kot ozko grlo. Sosednja spalnica se bo segrela na 20 stopinj šele, ko bo dnevna soba s klimo ogreta na precej višjo temperaturo. Nakup močnejše naprave tu ne pomaga. Bolje je prilagoditi usmeritev zraka in sprejeti dejstvo, da gre za en sam vir toplote.
Praktični nasveti za prehodno obdobje
Veliki klasični ogrevalni kotli se spomladi težko primerjajo s hitrim odzivom inverterskih klimatskih naprav. Klima zato ni namenjena več le poletnemu hlajenju. Uporabljamo jo predvsem za cenejše ogrevanje preden se začnejo pravi pomladni dnevi.
Z rednim čiščenjem filtrov in pravo nastavitvijo temperature bo naprava delovala najbolje. Prostori bodo primerno ogreti, položnice za elektriko pa bodo kljub gretju ostale obvladljive.
