Jesenske ohladitve pogosto razkrijejo težavo v prenovljenih stanovanjih. Ko zunanje temperature padejo, se na notranji strani oken začne nabirati kondenz. Sčasoma se v kotih sob pojavijo temni madeži. To kaže na preveč vlage v bivalnem okolju.
Zakaj se okna rosijo
Zamenjava starih oken z novimi in zrakotesnimi je pogost ukrep pri prenovah. S tem pa se objekt zatesni in vlaga nima kam uiti. Štiričlanska družina z dihanjem, kuhanjem in pranjem dnevno proizvede do deset litrov vode v obliki pare. V starih hišah je ta vlaga uhajala skozi reže okenskih okvirjev. V hermetično zaprtih prostorih po prenovi pa ostane v stanovanju.
Ko topel vlažen zrak zadene ob hladno površino, para kondenzira. Okensko steklo ali slabo izoliran zunanji zid hitro postaneta točki rosišča. Najhitreje se to zgodi v kotih zunanjih sten, na betonskih prekladah nad okni in za velikimi omarami. Tam zrak težko kroži, zato temperatura površine hitreje pade.
Zrakotesnost sodobnih oken
V preteklosti kondenza na oknih skoraj ni bilo. Starejše zgradbe so imele lesena okna. Ta so se sčasoma zvila in omogočala stalno mikroprezračevanje. Skozi reže je vleklo. To je povzročalo toplotne izgube in višje stroške ogrevanja, vendar je zgradba lahko odvajala vlago na prosto.
Nova okna s troslojno zasteklitvijo in močnim tesnjenjem prekinejo naravno izmenjavo zraka. Če se vgradijo v starejšo hišo brez zunanje toplotne izolacije, topel zrak ostane ujet. Ob stiku z mrzlimi stenami kondenzira. Dobro tesnjenje je pomembno za manjšo porabo energije, vendar zahteva urejeno prezračevanje.
Nastanek zidne plesni
Mokre stene so pogosto posledica neustrezne mikroklime. Količino vlage lahko spremljamo s higrometrom. Optimalna relativna vlažnost v bivalnih prostorih je med 40 in 60 odstotki. Če vrednosti več dni zapored presegajo zgornjo mejo, se začne razvijati zidna plesen.
Spore plesni so stalno prisotne v zunanjem zraku. Za rast v notranjosti potrebujejo vlago in nekaj organske hrane, ki jo najdejo v hišnem prahu ali stenskih barvah. Bivanje v takšnih prostorih draži dihalne poti. Pri občutljivejših ljudeh lahko izzove alergije ali poslabša težave z astmo. Kemična razpršila odstranijo le vidno plesen, ne rešijo pa samega vzroka za njen nastanek.
Kopičenje ogljikovega dioksida v spalnicah
V zatesnjenih prostorih se poleg vlage kopiči tudi ogljikov dioksid. V povprečni zaprti spalnici z dvema odraslima osebama lahko vrednosti CO2 že sredi noči presežejo priporočeno mejo 1000 ppm. Proti jutru koncentracija včasih naraste tudi nad 2500 ppm.
Visok nivo CO2 vpliva na spanec in počutje. Povzroča lahko jutranje glavobole in utrujenost. Koncentracija pri delu ali učenju v takšnih prostorih pade. Zrak v energetsko prenovljenih stavbah brez prezračevanja je pogosto zelo slabe kakovosti.
Omejitve ročnega zračenja
Redno odpiranje oken na stežaj trikrat do štirikrat na dan lahko prepreči te težave. Kratek prepih zamenja vlažen zrak s suhim zunanjim, stene pa se v nekaj minutah ne ohladijo. Vendar je takšen ritem težko vzdrževati.
Ljudje so čez dan v službah in šolah, zato stanovanja ostanejo zaprta. Ponoči nihče ne vstaja zaradi zračenja. Ob deževnih in meglenih dnevih odpiranje oken marsikomu ne ustreza. Pri vsakem daljšem zračenju pozimi pa se izgublja tudi toplotna energija, saj mora ogrevalni sistem ponovno segreti hladen zunanji zrak.
Prezračevalne naprave z rekuperacijo
Centralne in lokalne prezračevalne naprave z rekuperacijo toplote avtomatizirajo izmenjavo zraka. Omogočajo stalen pretok, ki običajno znaša okoli 30 kubičnih metrov na uro na osebo.
Sistem iz kopalnic, kuhinj in pralnic odvaja vlažen zrak. Hkrati v dnevne sobe in spalnice dovaja svež zrak. Osnova takšnega sistema je rekuperator ali prenosnik toplote.
Topel zrak iz stanovanja v prenosniku odda svojo toploto hladnemu zunanjemu zraku, ki vstopa. Zraka potujeta po ločenih kanalih in se ne mešata. Tako se ohranja primerna vlaga in znižuje raven CO2. Vgrajeni filtri pa hkrati zadržijo prah.
Sodobne prezračevalne naprave so zasnovane tako, da delujejo izjemno tiho in ne povzročajo neprijetnega prepiha, kar je pogosta težava pri klasičnem odpiranju oken. Njihovo delovanje je energetsko učinkovito, saj porabijo zelo malo električne energije. Poleg tega napredne prezračevalne naprave omogočajo pametno upravljanje prek mobilnih aplikacij, kjer lahko uporabniki enostavno prilagodijo stopnjo prezračevanja glede na svoje trenutne potrebe, število oseb v prostoru ali dnevni urnik.
Vpliv na stroške ogrevanja
Prezračevalni sistemi zadržijo do 90 odstotkov toplote odpadnega zraka. Če je zunaj nič stopinj Celzija, v prostoru pa dvajset, se bo svež zrak v rekuperatorju ogrel na približno osemnajst stopinj.
- Zmanjšajo se toplotne izgube, ki nastanejo pri zračenju skozi okna.
- Ogrevalni sistem se vklaplja redkeje.
- Zmanjša se tveganje za poškodbe ometov in pohištva zaradi vlage.
To pomeni nižje stroške ogrevanja v primerjavi s stavbami, kjer se zrači izključno z odpiranjem oken. Pri povprečni enodružinski hiši lahko prihranek preseže 200 evrov na leto, odvisno od načina ogrevanja.
Vgradnja prezračevalne naprave trajno reši težave s previsoko vlago in slabim zrakom. Zagotavlja zdravo bivalno okolje in znižuje obratovalne stroške objekta.
