Proizvajalci ogrevalne tehnike obljubljajo visoke prihranke in hitro povrnitev investicije. Vendar se laboratorijski podatki razlikujejo od dejanskega stanja v praksi. Poglejmo realen izračun na konkretnem primeru starejše hiše.
Profil povprečne slovenske hiše in izhodiščno stanje
Vzemimo za primer tipično enodružinsko hišo, zgrajeno v začetku devetdesetih let. Ima 150 kvadratnih metrov bivalne površine in je srednje dobro izolirana. Na fasadi je osem centimetrov stiropora, okna so dvoslojna PVC, ogrevanje pa je radiatorsko. Na podstrešju je položena steklena volna. Toplotni ovoj objekta ne dosega sodobnih standardov.
Za ogrevanje prostorov na 21 stopinj Celzija takšna hiša porabi približno 1800 litrov kurilnega olja na sezono. Skupaj z ogrevanjem sanitarne vode poleti poraba naraste na 2000 litrov. Pri trenutnih cenah to pomeni okoli 2300 evrov za energent. Dimnikar in servis oljnega gorilnika staneta še okoli 150 evrov na leto. Skupni letni strošek ogrevanja je torej 2450 evrov.
Realna cena investicije
Osnovne naprave se pogosto oglašujejo po ceni okoli šest tisoč evrov. Vendar zunanja in notranja enota nista edini strošek. Končna cena na ključ za našo referenčno hišo običajno preseže dvanajst tisoč evrov.
Sistemu je treba dodati zalogovnik tople vode. Ta preprečuje prepogoste vklope kompresorja in podaljša življenjsko dobo naprave. Potreben je tudi nov bojler za sanitarno vodo z večjim toplotnim izmenjevalcem, ker stari bojlerji niso primerni za nizkotemperaturni režim. Montaža zahteva preboje zidov, polaganje cevi in električarska dela. Če električna omarica v stari hiši ne prenese močnejših porabnikov, jo je treba nadgraditi na trifazni tok.
Plačati je treba še demontažo, razrez in odvoz stare peči ter cisterne za olje. Po odšteti subvenciji Eko sklada za zamenjavo starega kurilnega telesa znaša končna investicija za lastnika približno 10.500 evrov.
Matematika prihrankov in padec učinkovitosti v praksi
Pri ocenjevanju letnih prihrankov je treba upoštevati dejansko porabo objekta. Natančen izračun stroškov in prihrankov toplotne črpalke je odvisen od specifičnih pogojev delovanja. Proizvajalci v tehničnih specifikacijah navajajo faktor učinkovitosti (COP) 4,5 ali 5. V teoriji to pomeni, da naprava iz ene kilovatne ure elektrike proizvede pet kilovatnih ur toplote.
Ti podatki veljajo pri zunanji temperaturi sedem stopinj Celzija in temperaturi ogrevalne vode do 35 stopinj. Takšni pogoji ustrezajo novogradnjam s talnim gretjem. Naša referenčna hiša se ogreva z radiatorji. V hladnih dneh ti za učinkovito gretje potrebujejo vodo s temperaturo 50 ali 55 stopinj. Pri višji temperaturi vode in nižji zunanji temperaturi zraka se učinkovitost toplotne črpalke zmanjša.
Sezonsko grelno število (SCOP), ki upošteva celotno ogrevalno sezono in zunanje temperature pod lediščem, pri takšni hiši doseže vrednost okoli 2,8. Za proizvodnjo 20.000 kilovatnih ur toplote, ki jih je prej zagotovilo olje, bo toplotna črpalka porabila dobrih 7100 kilovatnih ur električne energije na leto.
Vpliv sistema omrežnin na končni račun
Pri izračunu letnega stroška je treba upoštevati sistem obračunavanja omrežnine. Zimski meseci od novembra do februarja spadajo v dražjo tarifno sezono. Takrat ogrevalni sistem porabi največ energije. Strošek je odvisen od porabljene energije in dogovorjene obračunske moči.
Naprava za 150 kvadratnih metrov veliko hišo ob zagonih kompresorja in vklopu električnih grelcev ob nizkih temperaturah potrebuje visoko priključno moč. Letni strošek za 7100 kilovatnih ur elektrike z upoštevanjem omrežnin v zimskih časovnih blokih in vseh dajatev znaša okoli 1350 evrov.
Prejšnji stroški za olje in vzdrževanje so znašali 2450 evrov, novi stroški za elektriko pa 1350 evrov. Letni prihranek znaša 1100 evrov.
Dodatni stroški in delovanje pozimi
Pri investiciji 10.500 evrov in letnem prihranku 1100 evrov se naložba povrne v dobrih devetih letih in pol. Ob tem se poveča udobje, saj ni treba naročati energenta, v kleti pa ostane več prostora. Vseeno je treba upoštevati še nekaj dejavnikov.
Na končni izračun vplivajo tudi naslednji stroški:
- Za veljavnost podaljšane garancije proizvajalci zahtevajo redni letni pregled. Ta stane od 100 do 150 evrov letno.
- Če so stari radiatorji premajhni za nizkotemperaturno ogrevanje, jih je treba zamenjati z večjimi.
- Pri temperaturah okoli ledišča in visoki vlagi zunanja enota zaledeni. Naprava takrat prekine ogrevanje objekta in začne s postopkom odtaljevanja. Za to porablja električno energijo, kar v vlažnem vremenu zniža učinkovitost za približno deset odstotkov.
Kdaj zamenjava ogrevanja ni smiselna
Zamenjava energenta ne ustreza vsem objektom. Nova ogrevalna naprava sama po sebi ne reši visokih toplotnih izgub. Če ima hiša neizolirane zidove, stara okna s slabim tesnjenjem in majhne radiatorje, toplotna črpalka ne bo delovala učinkovito.
V neizoliranem objektu mora naprava ogrevati vodo na 65 stopinj Celzija ali več. Pri teh temperaturah zračna toplotna črpalka deluje z nizko učinkovitost. Kompresor je močno obremenjen in pogosto se vklapljajo električni grelci. Račun za elektriko v neizolirani hiši lahko januarja preseže 450 evrov. Zaradi stalne visoke obremenitve se življenjska doba naprave skrajša.
Najprej ovoj stavbe, šele nato ogrevanje
Pred zamenjavo ogrevalnega sistema je priporočljivo urediti toplotni ovoj stavbe. Z menjavo oken, izolacijo podstrešja ali novo fasado se potreba po toploti zmanjša. Ko so izgube objekta manjše, se lahko določi ustrezna moč nove ogrevalne naprave.
Tako ne kupimo premočne in predrage naprave. Prevelika toplotna črpalka se v prehodnih obdobjih prepogosto vklaplja in izklaplja, kar povzroča okvare. Pred nakupom je treba preveriti dejansko stanje objekta in upoštevati njegove specifične lastnosti.
